zakaj, usoda, ...

Vprašanja kot sta kaj bi bilo, če bi.. in zakaj, so tista, ki so se nam že vsaj 100x pojavila v mislih. Kaj bi bilo, če bi tistega dne šla po drugi poti? Kaj bi bilo, če bi takrat šla do tistega fanta in se predstavila? Kaj bi bilo, če tiste preklete sobote ne bi tako močno deževalo? Kaj bi bilo, če bi šla na tisto zabavo? Zakaj se je to zgodilo ravno meni? Zakaj je morala ravno ona biti ob nepravem času na napravem mestu?

Ja to so ena tistih vprašanj, ki so nas sigurno že kdaj mučila. Ena tistih, zaradi katerih smo potem zaspale v solzah ali pa sploh nismo uspele zaspati. Si predstavljate, da bi nekega dne preprosto stopile v neko stavbo in tam bi bil nekdo, ki bi nam odgovoril na katerokoli vprašanje, pa naj bo še tako neumno. Odgovor bi bil popolnoma resen in pravilen. Si predstavljate? Ne? Tudi jaz ne. Vem pa, da bi bila srečna že, če mi v prvi vrsti sploh ne bi bilo treba postavljati takšnih vprašanj.

Ste kdaj za stvari, ki so se zgodile krivile usodo? Jaz sem. Pa ne zato, ker sem res rabila nek odgovor na vse stvari, ki so se zgodile v kratkem času, ampak ker sem res rabila nekaj v kar bom verjela oziroma nekaj kar sem lahko krivila za stvari, ki so res stekle po napačni poti. Stvari so res šle tako daleč, da sem pomislila, da imamo morda res vsi zapisano neko usodo, ki je nemoremo pretenat. Ne zdi se mi prav, da bi za slabe stvari krivila Boga, vpila v nebo in zavijala z očmi, ko bi stari ljudje govorili, da če je Bog tako hotel se je to moralo zgoditi. Ne, rajši krivim usodo in sem odločena, da so stvari, ki so nam pač namenjene in, da neglede kaj naredimo se bodo uresničile.

Bolj pišem, bolj se mi zdi, da sem močno zavila od teme o kateri sem želela pisati. Ah pa kaj potem, konec koncev se moje mislih vedno tako poigrajo z mano, da začnem nekje, končam pa kdo ve kje.

skoraj leto ..

Preden uspem napisati besede v stavek, se solze že dotaknejo tipkovnice, pa čeprav je minilo že skoraj eno leto. Še vedno nisem povsem dojela kaj se je zgodilo tistega deževnega sobotnega jutra. Še vedno se spounem besed, s katerimi so mi povedali kaj se je zgodilo in besed, zaradi katerih včasih še vedno zaspim v solzah. Ni dneva, ko ne bi pomislila nate in ko se ne bi vprašala kako bi bilo, če bi se vse obrnilo drugače. Včasih še vedno čakam kdaj se bo na telefonu izpisalo tvoje ime in trenutek, ko bova spet sedeli na kavi po več ur skupaj in debatirali o vsem mogočem. Tudi po vsem tem času nemorem spraviti v besede vseh čustev,  ki jih čutim že od dneva, ko si odšla. Veš pogrešam te. Mogoče konec koncev to sploh ni prava besedna zveza. Manjkaš. Mogoče je to tista beseda, ki jo iščem. Dejstvo je, da te ni in da me to spravlja v obup. Nikoli si ne bi mislila, da bom najboljšo prijateljico izgubila na tak način. Naša štirica je postala trojica, ki jo povezujejo zgolj spomini, izguba. Nikoli posebej na govorimo o tebi. Verjetno, ker je preveč boleče. Ker se vsaka od nas zaveda, da smo izgubile našo najtesnejšo vez. Zavedam se, da bomo zaradi tega dogodka povezane še veliko let, ampak raje bi se skregala z vsemi, ostala sama, kot pa da nas je morala tako povezat ta nesreča. Ko pa pogledaš iz drugega zornega kota pa, vse skupaj nas le ni tako zelo povezalo, ampak nas prej razdvojilo. Kljub vsemu si vedno bila ti tista, ki nas je družila. In zdaj, se je tudi po enem letu težko pobrati in začeti nekaj, kar bi moralo biti drugače.  Želim si, da bi te vsaj še enkrat močno ampak res močno objela, da bi ti rekla da te imam rada in da bi se poslovila kot se spodobi. Če bi tisti petek, ko si odšla prej od pouka vedela da te vidim zadnjič, bi storila vse to, tako pa sem ostala le s kratkim adijo in ljubkim nasmehom, ko si stopila iz razreda. Takrat sem te zadnjič videla in nihče si ne bi mislil, da bo tisto slovo postalo slovo za vedno.