Vprašanja kot sta kaj bi bilo, če bi.. in zakaj, so tista, ki so se
nam že vsaj 100x pojavila v mislih. Kaj bi bilo, če bi tistega dne šla
po drugi poti? Kaj bi bilo, če bi takrat šla do tistega fanta in se
predstavila? Kaj bi bilo, če tiste preklete sobote ne bi tako močno
deževalo? Kaj bi bilo, če bi šla na tisto zabavo? Zakaj se je to zgodilo
ravno meni? Zakaj je morala ravno ona biti ob nepravem času na napravem
mestu?
Ja to so ena tistih vprašanj, ki so nas sigurno že
kdaj mučila. Ena tistih, zaradi katerih smo potem zaspale v solzah ali
pa sploh nismo uspele zaspati. Si predstavljate, da bi nekega dne
preprosto stopile v neko stavbo in tam bi bil nekdo, ki bi nam odgovoril
na katerokoli vprašanje, pa naj bo še tako neumno. Odgovor bi bil
popolnoma resen in pravilen. Si predstavljate? Ne? Tudi jaz ne. Vem pa,
da bi bila srečna že, če mi v prvi vrsti sploh ne bi bilo treba
postavljati takšnih vprašanj.
Ste kdaj za stvari, ki so se
zgodile krivile usodo? Jaz sem. Pa ne zato, ker sem res rabila nek
odgovor na vse stvari, ki so se zgodile v kratkem času, ampak ker sem
res rabila nekaj v kar bom verjela oziroma nekaj kar sem lahko krivila
za stvari, ki so res stekle po napačni poti. Stvari so res šle tako
daleč, da sem pomislila, da imamo morda res vsi zapisano neko usodo, ki
je nemoremo pretenat. Ne zdi se mi prav, da bi za slabe stvari krivila
Boga, vpila v nebo in zavijala z očmi, ko bi stari ljudje govorili, da
če je Bog tako hotel se je to moralo zgoditi. Ne, rajši krivim usodo in
sem odločena, da so stvari, ki so nam pač namenjene in, da neglede kaj
naredimo se bodo uresničile.
Bolj pišem, bolj se mi zdi, da
sem močno zavila od teme o kateri sem želela pisati. Ah pa kaj potem,
konec koncev se moje mislih vedno tako poigrajo z mano, da začnem nekje,
končam pa kdo ve kje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar